Premiera Pohorski bataljon

8. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca.

Lorenci pravi: »A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samo­umevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodim(o) ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?«

Vojna je v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji. Eksplicitnih prizorov groze in uničenja smo se kar nekako navadili. A kakšna je resnična izkušnja vojne? Kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva, na begu, največkrat z otroki? Kako je, ko se ujet med zobnike masakra zavedaš skorajšnje smrti? S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev bo v izhodišču naslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona. Vse to (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.