Bajke in povesti o Gorjancih

Po motivih zbirke Janeza Trdine
BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH

Premiera 9. 12. 2023, ob 19. 30 v Mestnem gledališču Ptuj

Koprodukcija: Mestno gledališče Ptuj, Slovensko stalno gledališče, Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom

Režiserka
Maruša Kink
Scenografija in kostumografija
Vasilija Fišer
Koreografija
Ana Pandur
Glasba
Zvezdana Novaković
Maska
Tinka Pobalinka
Oblikovanje svetlobe
Jaka Varmuž
Lektura
Simon Šerbinek
Izvršna producentka
Mija Špiler
Igrajo
Nataša Keser
Urša Kavčič
Zvezdana Novaković
OSNOVNI ABONMA

Režiserka Maruša Kink in producentka Mija Špiler sta glavni akterki projekta, ki črpa iz slovenskega etnografskega in literarnega zaklada in uporablja njegove vsebinske ter vizualne sugestije v sodobni dramski pripovedi z naslovom »Bajke in povesti o Gorjancih«. Poleg tržaškega gledališča sta k projektu Zavoda Margareta Schwarzwald pristopila tudi Cankarjev dom in Mestno gledališče Ptuj.

Dramaturgija predstave je nastala kot skupinsko delo po motivih nekaterih pripovedi iz istoimenske zbirke, ki jo je pisatelj in raziskovalec Janez Trdina izdal leta 1888. Nenavadna, čudežna bitja se pojavljajo v tej zbirki, avtohtoni motivi in arhetipi, ki so utonili v pozabo, za razliko od veliko bolj popularnih starogrških ali skandinavskih mitov. Vile, volkodlaki, čudežni izviri vode, ptica z zlatimi peresi, možje iz vode in žene iz gozda pa so stoletja burili domišljijo ljudi na Gorjancih. Nenavadna bitja so lahko dobra ali slaba, posedujejo čarobno moč in hranijo modrosti, skrivnosti življenja.

Slehernik (ali slehernica), ki se na kresno noč znajde na Gorjancih je v dramski predelavi postal vezna nit različnih in bizarnih situacij, ki črpajo iz bajeslovja, a – kot se vedno dogaja v ljudski kulturi- uporabljajo te zgodbe v metaforičnem smislu. Obstajajo namreč globlje, temne plasti, ki govorijo o divji naravi človeka.

Maruša Kink je o tem načinu pripovedovanja napisala. »Ljudje, ki so poklicni pripovedovalci zgodb, so me naučili, da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš. To skoraj nujno pomeni, da vanjo odtisneš svoje vrednote, svoja prepričanja, čas v katerem živiš. Tudi Trdina je naredil točno to. Jaz jih nisem obrnila v današnji čas, nisem jih želela brutalno aktualizirati. Hotela sem ohraniti mehkobo in čarobnost sveta, ki je bil in ga morda nikoli več ne bo. Vile, na primer, so že po Trdini zapustile Gorjance, ko so kristjani začeli napadati kristijane. Ostala je le še ena, ki je čuvala njihove zaklade. In potem… se je še ta od žalosti spremenila v sneg.«

Bajke zaživijo v dramski predstavi z izrazitim ženskim predznakom, kar dodatno okrepi skrivnostno moč pripovedi, v kateri imata glasba in gib pomembno vlogo. Igralsko zasedbo sestavljajo Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković. Slednja je tudi avtorica izvirne glasbe, ki dobi navdih v tradiciji ritualnega petja in plesa v krogu med Belo krajino in Hrvaško. Koreografinja predstave je Ana Pandur, medtem ko je podobo predstave ustvarila Vasilija Fišer, njeno skrivnostno nočno atmosfero pa oblikovalec luči Jaka Varmuž.