O zaključni konferenci projekta TRIALOG

V prostorih Vetrinjskega dvora v Mariboru se je v torek, 19. 3. 2024, odvila zaključna konferenca projekta TRIALOG. Organizirana je bila kot strokovni posvet, na katerem so strokovnjaki različnih strok delili svoja mnenja in soočali argumente.

Uvodoma je spregovorila predstavnica Ministrstva za zdravje dr. Agata Zupančič, ki je med drugim izpostavila pomen Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018– 2028; gre za prvi strateški dokument na najvišji ravni politike o pomenu duševnega zdravja, ki vključuje tudi konkretne strateške cilje in kazalnike. Med rezultate npr. spada vzpostavitev Centrov za duševno zdravje v vsaki slovenski regiji, ti pa so zadolženi za izvajanje preventivnih in kurativnih programov področij telesnega in duševnega zdravja.  V vsaki regiji delujejo tudi Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so specializirani za omenjeni populaciji, v pomoč pa so tudi njihovim družinam, saj so kvalitetni odnosi na primarni ravni najpomembnejša komponenta krepitve zdravja in odpornosti za telo in psiho.

Predavanje izr. prof. dr. Andreja Natererja s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je bilo posvečeno ugotovitvam raziskave Mladina 2020. Gre za periodično raziskavo med mladimi, ki poteka od leta 2000. Dr. Naterer je izpostavil naslednje značilnosti populacije mladih v aktualnem času: demografski upad (populacije je za ok. 30 % manj kot pred desetletji), izrazita digitalizacija (skoraj celotna populacija uporablja eno ali več oblik sodobnih tehnoloških rešitev vsakodnevno), izraziteje so okoljsko ozaveščeni in za svoja prepričanja pripravljeni zastaviti svoj čas in sposobnosti, se torej aktivno udeležujejo skupnostnega življenja (preko ozaveščanja, bojkotov nekaterih izdelkov, opuščanja lastništva avtomobilov, udeležbe na protestih …). Visoka stopnja individualizacije je značilnost, ki je povezana tudi s polarizacijo (npr. na političnem spektru). Kot zadnjo izmed značilnosti je predavatelj izpostavil problematiko duševnih težav in mentalnega zdravja, ki ga ogroža začaran krog osamljenosti, strahu in stresa. Pri tem je izpostavil tri dejavnike: strah pred neuspehom, kot najmočnejši dejavnik stresa, korelacijo med časom preživetim pred zasloni in doživetim stresom, ter odnose (doma, v šoli, službi) kot pomemben dejavnik pri doživljanju stresa. Podatki nakazujejo, da je pot iz krempljev stresa krepitev odnosov znotraj družine, razširjene družine in neposrednega življenjskega okolja, to je sosedov. Utrjevanje in negovanje odnosov na primarni ravni bistveno pripomore k temu, da so mladi na stres bolj odporni, ga torej manj zaznavajo kot ogrožajočega.

Ugotovitve raziskave nakazujejo pomen odnosa in pomen družbe kot celote. Ta mora zagotoviti določene možnosti za negovanje teh odnosov (npr. s prostim časom kot dobrino), ali povedano drugače, kot skupnost se moramo odločiti, kaj bo na naši vrednostni lestvici višje, bolj pomembno in tudi ustrezno ovrednoteno. Na ta sociološki vidik je tekom okrogle mize predvsem opozarjal izr. prof. dr. Rudi Klanjšek s Filozofske fakultete v Mariboru. Njegova sogovornica Kaja Stropnik Eferl, specialistka klinične psihologije iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Mariboru, je izpostavila, da mladostniki k njim prihajajo zaradi različnih težav med katerimi prednjačijo razpoloženjske motnje, depresija, samopoškodovalno vedenje, samomorilnost, anksioznost, težave s pozornostjo, učne težave. Na vstopnem pogovoru skušajo zagotoviti čim več podatkov o mladostniku, da lahko presodijo, katere vrste pomoči oz. znanja katerih strokovnjakov multidisciplinarnega tima bo potrebno zagotoviti, da bi težave čim bolj široko nagovorili. To triažiranje ima namen zagotoviti ustrezno pomoč v čim krajšem času, brez dolgotrajnih čakalnih dob na razpršene termine pri različnih specialistih. Tretja sogovornica, Anja Durjava iz NIJZ Maribor, je med drugim povedala, da v Sloveniji približno deset otrok in mladostnikov letno umre zaradi samomora. Kljub temu, da se statistično številke skozi leta ne zvišujejo, pa za vsakim takim prezgodnjim odhodom zeva enormna praznina, ne le v življenju najožjih članov, ampak celotne družbe. Kazalniki tveganja za samomor se sicer zvišujejo, predvsem depresija, kar bi bilo lahko do določene mere zaskrbljujoče, a moramo po drugi strani upoštevati tudi povečan obseg pomoči, ki je na voljo na različnih ravneh.

Celoten dogodek je povezovala Tjaša Rupar, vodja projekta pri vodilnem partnerju Inštitutu za proučevanje enakosti spolov iz Maribora. Prisotni smo bili sicer vsi partnerji na projektu, ob Mestni občini Ptuj še Javni zavod Ptuj (ki je projekt podedoval od Centra interesnih dejavnosti Ptuj), Mladinski svet Mestne občine Ptuj, Ljudska univerza Ormož in inštitut Avisensa iz Kamnice. Na konferenci je bila prisotna tudi predstavnica financerja, projekt je namreč podprt iz sredstev Norveškega finančnega mehanizma (področje Izobraževanje – krepitev človeških virov) in soudeležbe Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj.

V drugem delu zaključne konference smo se razdelili v tri skupine in po metodi svetovne kavarne razpravljali ob naslednjih treh trditvah: 1. Duševne težave in motnje so redke, predvsem moški imajo manj težav v duševnem zdravju kot ženske. 2. Nekatere duševne težave se pojavljajo pogosteje pri nekaterih skupinah: motnje hranjenja npr. pri mladih ženskah, posttravmatska stresna motnja (PTSM – PTSD v angleščini) pa prizadene moške, ki so bili v vojni. 3. Vsebine duševnega zdravja bi bilo potrebno vključiti v vse stopnje izobraževalnega procesa.

Avtor teh vrstic je bil skupaj s Tino Maroh z Javnega zavoda Ptuj moderator teme tretje trditve, ki je vzeta iz priporočil političnim odločevalcem, pripravljenih na Mestni občini Ptuj, zato je v nadaljevanju nanizanih nekaj trditev, ki so bile izpostavljene v okviru debat o tretji trditvi.

Eden prvih pomislekov je zagotovo, komu je vključitev tematik duševnega zdravja namenjena, ali zgolj učencem, dijakom in študentom, ali tudi učiteljem in profesorjem. Gotovo je treba biti tu pozoren na oba vidika. Sogovorniki so poudarili, da je z vzgojo za duševno zdravje treba začeti že v prenatalni dobi, torej pri vzgoji bodočih staršev. Vsebine morajo biti prilagojene vsaki starostni skupini, če želimo, da so vključene v vse nivoje vzgoje in izobraževanja, od vrtca do podiplomskega študija. V različnih starostnih kategorijah se nagovarjajo različna vprašanja in se skozi leta nadgrajujejo, npr. temo, kako komuniciramo med sabo, lahko odpremo že v jaslicah.

Vsebine na višjih stopnjah vzgojno-izobraževalnega procesa, vsaj od zadnje triade osnovne šole, morajo biti formalizirane v okviru nekega predmeta, ki pa ne sme imeti ocen, mora pa biti obvezen za vse. V prvih dveh triadah pa morajo biti sistematično vključene, a lahko v neke druge oblike izvajanja. Pod okrilje predmeta se naj vključi različne vsebine, od poimenovanja in učenja o osnovnih čustvih, tehnike sproščanja, tehnike komuniciranja, starševske vsebine, vsebine o partnerskih odnosih, spolno vzgojo, za katero pri drugih predmetih zmeraj zmanjka časa, vsebin o duševnih boleznih … Treba je nasloviti čim širši nabor tem z namenom njihove destigmatizacije.

Na šolah se mora povečati število kakovostnega svetovalnega kadra, pri čemer mora biti en svetovalni delavec oz. delavka zadolžen izključno za uporabnike, ki nimajo dodatnih odločb o prilagoditvah, pa naj gre za nadarjene, ali za tiste, ki potrebujejo dodatno pomoč.

Naštete vsebine se morajo prav tako vključiti na raven diplomskih in podiplomskih programov, tako pedagoške kakor nepedagoške smeri, humanističnega, družboslovnega, naravoslovnega in tehničnega polja. Vsi smo ljudje in vsi potrebujemo te vsebine v osebnem življenju kot tudi na ravni profesionalnih odnosov.

V okviru prenove šolskega sistema je treba dati veliko večji poudarek na socialno-odnosni komponenti in kompetencah učiteljev_ic in ne zgolj na njihovi sposobnosti pridobiti določeno raven izobrazbe. Zgledujmo se po skandinavskih modelih, npr. Finskem, ki za pedagoške poklice zahtevajo zelo visoke vstopne pragove, ne le znanja, pač pa tudi druge osebnostne kompetence. Učitelj namreč ni zgolj multiplikator znanja, je tudi vzorec vedenja.

Projekt TRIALOG naslavlja zelo težke tematike, ki potrebujejo večplastne pristope, predvsem pa se moramo kot družba odločiti, kaj je oz. kaj naj bo za nas pomembno ali vsaj, kaj naj bo pomembnejše – oblikovati neko lestvico vrednot in vanjo investirati, tako finančno, politično kot kulturno in odnosno. Udeleženci, ki so se po koncu konference zadržali še v neformalnem druženju, so se strinjali, da bi bilo treba dobro delo, ki ga je projekt TRIALOG začel, nadaljevati na različnih nivojih in v povezovanju različnih deležnikov v dobrobit vse družbe.

Ignac Navernik, strokovni sodelavec Mestne občine Ptuj